Dan mrtvih se med Slovenci široko praznuje, bili naj bi celo največji porabniki sveč v Evropi. Pa se zavedamo od kod izvira ta vsesplošni praznik in kakšno je njegovo izvorno sporočilo?
Dan mrtvih izvira iz poganskih tradicij o ciklu življenja in smrti, o reinkarnaciji in večni zvezi med Bogom in Boginjo.
Noč čarovnic ali Halloween je stari poganski praznik, ki obeležuje smrt Boga. Poganske tradicije so častile tako Boga kot Boginjo in leto na Zemlji je predstavljalo njuno zgodbo. Na praznik Samhain (znan tudi kot Halloween) Bog umre, umre svetloba in svet se pogrezne v globine maternice Boginje, v medtacijo in spuščanje vsega starega in prividnega. Bog umre in se vrne v maternico Boginja – tja, od kjer se vse poraja in kamor se vse vrača po smrti. Okoli 21. decembra (!) se Bog ponovno rodi iz maternice Boginje in letni cikel se ponovno začne.
Ko je krščanstvo preoblikovalo sporočilo tega poganskega praznika, mu je odvzelo nekaj ključnih elementov, ki pa so nam odvzeli tudi ključno razumevanje narave sveta in cikličnosti Narave.
Smrt, ki jo s strahom častimo na krščanski Dan mrtvih, so pogani razumeli kot spremembo oblike življenja.
Tako kot azijske tradicije, so tudi evropski pogani verjeli v reinkarnacijo in tudi med nami Slovani je bilo to prepričanje običajno. Smrt Boga je le sprememba oblike, zamenjava območja bivanja, ki nam prinese ključno spoznanje o življenju:
Rodimo se, da bi se učili, nato pa se zopet vrnemo domov, v duhovni svet. Pojavni svet je le učilnica, v katero se znova in znova vračamo, dokler ne razumemo vsega, dokler se ne zlijemo z božanskim izvorom vsega.
Po zadušitvi poganskih izročil pa smo v Evropi izgubili nauk o reinkarnaciji, izgubili smo bogato razumevanje življenja kot učenja, ki ga je nadomestilo razumevanje življenja kot strah pred jeznim Bogom ter prizadevanje za prihod v Nebesa.
Omeniti je potrebno, da je tudi izvorno krščanstvo (ki je temeljijo na Jezusovih naukih) vsebovalo nauk o reinkarnaciji, kot tudi večina ostalih bližnjevzhodnih duhovnih tradicij tistega časa.
Mitologija poganskih tradicij, ki vsebuje tako bogove kot boginje, v resnici predstavlja polarnost, ki vlada v pojavnem svetu – moško in žensko, yin in yang, temno in svetlo, nastanek in uničenje. Poganske tradicije so dojemale pojavni svet kot manifestacijo interakcije teh dveh sil, katere namen je razodeti človeku resnično naravo stvarstva.
Fizični svet je zato nekakšno gledališče, prostor, kjer spoznavamo. Po zatonu poganskih tradicij pa je postal pojavni zelo dobesedni prostor, ki mu vlada mehanika in strah pred grehom.
Kakšen učinek ima ta razlika sporočilnosti na naše psihe? Kakšno kvaliteto da našemu življenju?
Pojdi domov zdaj, k materi zime.
Pojdi domov zdaj, k svojemu pomladnemu domu.
Pojdi domov zdaj, k materi poletja.
Pojdi domov zdaj, k svojemu jesenskemu domu.
Zaspi, oh, zaspi sedaj. Zaspi, oh, zaspi.
Zaspi na njenih svetih prsih.
Zaspi, oh, zaspi sedaj. Zaspi, oh, zaspi.
Zaspi to noč, naj ti da počitek.
Irski srednjeveški smrtni napev
Besedilo: Ana Drevenšek
Vir: https://www.sensa.si/
Krščanstvo poganske praznike želelo pomesti pod preprogo
Praznik Samhain so ob stiku s Kelti menda prevzeli tudi stari Rimljani. A s tovrstnimi praznovanji se vsi niso strinjali – leta 538 je namreč papež Gregor IV odredil preimenovanje tega praznika v vse svete in seveda tudi izbrisal njegove poganske korenine, s to razliko, da so ga praznovali dan zatem, torej prvega novembra. Šlo je za zrcalno sliko samhaina – vsi sveti, ki so jih dotlej praznovali trinajstega maja, je bil praznik živih, v katerem so se spominjali življenja svetnikov. Danes vse svete praznujemo na enak dan kot dan na spomin mrtvih, ne gre namreč za enaka praznika, četudi imata enake korenine. Dan na spomin mrtvih v Sloveniji praznujemo od druge svetovne vojne naprej. Vir: https://mariborinfo.com/
