Spletna trgovina deluje 24 ur na dan, vse dni v tednu. Naročila dostavimo v najkrajšem možnem času.

PREDNAROČILA do 19. 9. 2021 | EKO OBLAČILA KITE | KODA ZA 15 % POPUST: VITABABYKITE

Prijavite se na #VITABABY novice in prejmite kupoon v vrednosti 15 %. ➔ PRIJAVA

0
BLOG
PRIJAVA NA E-NOVICE
Prijavite se na #VITABABY
novice.

Pravično in odgovorno: Nič nam kar tako ne pripada

Obožujem poletje. Dnevi so dolgi, ves čas je toplo, na voljo je dovolj svežega sadja in zelenjave. Vse okrog nas je pisano in raste, celo ljudje postanemo bolj pisani in raznovrstni v tem času. Cele ure lahko posedamo po kavarnah ob skodelici dobre kave, slovenskega piva ali dobrega kozarca vina in klepetamo … o vsem … in letos se pri tem ne moremo izogniti dogodkom po svetu, ki mečejo temno luč na poletne radosti. Vsak od teh pogovorov se začne z izrazom šokiranosti nad dogajanjem po svetu (napadi, mrtvi …), a se vedno konča z ugotovitvijo, da bi najbrž to lahko preprečili, če ne bi … in da imajo najbrž nekateri kar velike koristi od vsega tega … a pri vsem tem vedno trpijo nedolžni.

In ker smo Slovenke in Slovenci v osnovi še vedno zelo dobrodelen narod, smo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč z oblačili, hrano, prostovoljnim delom in celo denarnimi prispevki za tiste, ki so prizadeti. Ampak prav vsem, ki potrebujejo našo pomoč zdaj, po že nastali katastrofi, pač ne moremo pomagati! Preveč jih je in vedno več jih bo, pa ne samo zaradi vojn in drugih kritičnih političnih situacij, vedno več jih bo nastradalo tudi zaradi okoljskih katastrof, ki nam pretijo, in vedno več jih (ali nas) bo takšnih, ki bomo potrebovali pomoč.

A takrat bo prepozno, saj je vse to le »gašenje požara«, takšnih »požarov« pa bo vedno več, saj se situacija na svetu zaostruje − čedalje več ljudi (tudi otrok) je zasužnjenih ali jih dela za plačilo, ki ne zadošča za dostojno življenje, vedno več se jih sooča s spremembami v naravnem okolju (dvig temperatur, sušna obdobja, nenehne poplave, presihanje virov pitne vode, izginjanje naravnih bogastev, kot je Aralsko jezero …), vedno več ljudem je odvzeta pravica do naravnih virov, ker si jih prisvajajo korporacije, vedno več naravnih virov je onesnaženih zaradi »umazanih« industrij (najbolj umazani sta naftna in tekstilna industrija) itn.

Le redko pa se vprašamo, kakšna je naša vloga pri vsem tem. Ker živimo v delu sveta, ki trenutno spada med najbogatejše na tem planetu, smo za zdaj še precej »varni« pred vsem naštetim − še vedno pri nas nihče ne umira od lakote, ob naravnih katastrofah pričakujemo pomoč države in sodržavljanov, ki jo ponavadi tudi dobimo, napadi s smrtnimi izidi so močno obsojani, povečujejo se varnostni ukrepi, zmanjšuje pa se tudi sprejemanje (toleranca do) »drugačnih«. Hkrati pa se v zameno za izboljšanje situacije na svetu seveda nismo pripravljeni čisto ničemur odreči, saj se potrošnja poceni izdelkov kvečjemu povečuje, ne zmanjšuje. S tem pa hote ali nehote, zavedno ali nezavedno podpiramo prav to situacijo, nad katero se pritožujemo − spopadi, naravne katastrofe, nadvlada korporacij, manjše plače …

Ko se namreč odločimo za nakup banan za 0,69 evra za kilogram, smo podprli monosortno pridelavo banan najverjetneje v Ekvadorju, kjer za namen pridelave banan izsekavajo tropski gozd, uporabljajo neizmerne količine kemikalij in tako uničujejo okolje ter povzročajo, da je obolelih otrok in odraslih čedalje več, ter izkoriščajo delavce, predvsem ilegalne migrante iz ogroženih območij, ki nimajo nobenih pravic in nobene možnosti, da bi se uprli izkoriščanju (neprimerno plačilo, neprimerni delovni pogoji, nenehen stik s kemikalijami …).

480x290 Reuters Pictures 20140929140022 01278200

Ko se odločamo za nakup izdelka, bi se morali večkrat vprašati, v kakšnih pogojih delajo delavci, ki so ga naredili, in kakšno plačilo dobijo za to. Foto: Reuters/Adnan Abidi

Ko imamo slab dan in se odločimo, da nas bo v boljšo voljo spravil nakup poceni oblačila v trgovini ene izmed svetovnih verig, smo najverjetneje podprli otroško delo na plantažah bombaža v Uzbekistanu. Plačali provizijo lastniku tovarne, ki svojim delavcem ne zagotavlja primernih delovnih pogojev in plačila v Bangladešu. Podprli uporabo kemikalij in zastrupljanje okolja ter vodnih virov v Indiji, kjer so tekstil pobarvali. Sodelovali pri onesnaževanju morja ali zraka zaradi transporta oblačila v Evropo ter zagotovili zaslužek lastniku blagovne znamke v Evropi ali ZDA, ki je določil končno maloprodajno ceno izdelka, a se pri tem odrekel vsej odgovornosti za izkoriščanje ljudi in okolja v procesu izdelave in si upa celo trditi, da zahteva od vseh svojih prodizvajalcev, da se držijo etičnih kodeksov, kljub temu da mu morajo dobavljati izdelke po nizkih cenah.

Se res ne zavedamo, da tudi sami sodelujemo pri ustvarjanju situacije na svetu, ki jo tako radi kritiziramo, ali še slabše, ali res mislimo, da se nič od tega ne more zgoditi nam? Kako dolgo si bomo še lahko zatiskali oči in ohranjali lastne navade z izgovori: »Ne morem si privoščiti« ali »Sam ne morem nič spremeniti«. Če bi se vsak izmed nas pred nakupom vsaj včasih vprašal, ali to res potrebuje. In če bi temu vprašanju sledilo še eno, ki se glasi: »Od kod pa prihaja tale izdelek?« Pa še: »Kdo ga je izdelal in v kakšnih razmerah?« Temu pa bi sledila odločitev: »Ne, tako narejenega izdelka nočem ali ne potrebujem.« Potem bi bilo več korporacij primoranih spremeniti svoje delovanje, kar pa bi imelo precej velik vpliv na spremembo svetovne situacije − manj izkoriščanja ljudi in okolja.

Prav na ta način namreč delujejo tako okoljske kot razvojne nevladne organizacije, ki se zavzemajo za to, da bi se pri nas spremenilo zavedanje, da bi se spremenile politike na ravni držav in da bi korporacije začele prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Najprej se lotijo identifikacije problema (npr. zakaj je krčenje tropskega gozda problem ali kako barvanje tekstila in spuščanje neprečiščenih odpadkov v reke vpliva na okolje), potem oblikujejo rešitev in začnejo nagovarjati lokalne oblikovalce zakonov ter opozarjati korporacije, da spremenijo svoje procese. Šele če se nič ne spremeni, oblikujejo kampanje za informiranje in ozaveščanje splošne javnosti, ki jo pozovejo, da začne spreminjati svoje navade (npr. odločitev za nakup drugega izdelka), in izvajati pritisk na korporacije. Primer takšne akcije je kampanja Obleka naredi človeka in v njenem okviru nastala razstava FAIRFOTO, ki prikazuje modo malo drugače. V okviru te kampanje so različne slovenske organizacije združile moči in začele slovensko javnost nagovarjati, naj premislijo o nakupih svojih oblačil ter naj poiščejo alternative, ki so bolj prijazne tako do okolja kot do ljudi.

Akcija Obleka naredi človeka in v njenem okviru nastala razstava FAIRFOTO prikazujeta modo na malo drugačen način.

In ko se začnemo pogovarjati o izdelkih, narejenih tako, da ne škodujejo ljudem in okolju, se lahko mirno vrnemo k poletnim temam − katere barve obleka mi najbolj pristaja, katerega slovenskega piva še nismo preizkusili … Pri tem pa se zavedamo, da smo lahko srečni, da živimo v Sloveniji, in da moramo pri svojih odločitvah tudi mi prevzeti del odgovornosti. Odločimo se za pravično (do ljudi in okolja) in delujmo odgovorno.

Vir: Živa Lopatič, Zadruga Buna, Pravična trgovina
za Eko blog na Delo.si: http://www.delo.si/

Košarica
There are no products in the cart!
Nadaljuj z nakupovanjem