Oznake na oblačilih več prikrivajo, kot povedo.
Spoštovana ekipa projekta Skupaj za zdravje človeka in narave. Z vašo pomočjo sem prišla do dna marsikateremu vprašanju in sem vam za to iz srca hvaležna. Tokrat se obračam na vas s prošnjo, da mi pomagate razvozlati oznake na oblačilih. Včasih je bilo vse zelo preprosto: volna, svila, bombaž … Danes pa veliko nazivov tkanin ne razumem. Opažam, da tudi takrat, ko nosim 100-odstotni bombaž, zelo različno občutim ta material. V nekaterih majicah iz bombaža se potim in me pregrevajo, druge pa so veliko bolj prijetne in jih lahko tudi dvakrat oblečem, ne da bi dobile neprijeten vonj. V čem je razlika in kako izbrati tiste »prave« naravne materiale? Ali res moram kupiti bombažno majico iz eko bombaža in jo plačati 30 EUR, ali je za kaj drugega, na kar bo treba biti pozoren?
Petra S.
Verjetno vsak, ki odpre omaro, hitro ugotovi, da ta od oblačil že poka po šivih. Tudi pogled po trgovskih centrih razkriva, da so »cunje« najbolj prodajani izdelki, saj večino prodajne površine zasedajo tekstilne trgovine. Svetovna statistika razkriva, da vsako leto porabimo vse več surovin za izdelavo oblačil. Pri oblačilih šteje predvsem modnost, dejanska kakovost pa se vse bolj odriva in industriji bi najbolj prijalo, da se ne »utrujate« s takšnimi vprašanji.
Znate brati »zbrana dela« na etiketah?
Ker so izdelki vse bolj globalni in na Tajvanu, v Bangladešu ali Bolgariji šivalnice delajo za ves svet, tudi etikete postajajo vse bolj podobne brošuram, na njih pa le stežka najdete podatek, iz česa je blago narejeno. No, še to vam povedo prostovoljno, ker po novi zakonodaji ta podatek ni več obvezen.
In denimo, da vam uspe najti vrstico, v kateri bo napisano bombaž … torej vam je uspelo ugotoviti, da v rokah držite bombaž. Še vedno pa ne veste, iz kakšnega bombaža je ter koliko je med pridelavo in predelavo ta obdelan s kemikalijami.
50 odtenkov sivin bombaža
V preteklosti so bombaž zaradi njegovih prijaznih lastnosti imenovali kar »belo zlato«, danes pa bi ga bilo pravilneje imenovati »beli strup«. Konvencionalni bombaž je namreč poljščina, ki je od vsega, kar pridelujemo na tem planetu, najbolj obremenjena s pesticidi. Njegova proizvodnja onesnažuje okolje in uničuje zdravje delavcev, uporabnike pa po tihem zastruplja. Iz leta v leto raste tudi proizvodnja gensko spremenjenega bombaža, ki naj bi po obljubah zmanjšal težave z bombažem, a jih je v resnici pomnožil.
Zato občutek, ko smo oblečeni v takšne tkanine, ni več tako prijeten, kot bi pričakovali. To zaznamo predvsem po vonju, ki ga oddaja naša koža v stiku s takšnimi oblačili. Nemalo ljudi pa poroča tudi o občutku, da jim koža gori, o izpuščajih, pobarvanih delih kože zaradi slabih barvil, o smradu, ki ga oddaja celo oprano oblačilo, in podobno.
Tudi ko na etiketi preberete, da je izdelek narejen iz eko bombaža, to še ne pomeni, da v rokah držite varno oblačilo. Od puhastega cveta ekološko pridelanega bombaža do vaše majice je zelo dolga pot, na njej lahko bombaž obdelajo z veliko kemikalijami. Zato je pomembno ločiti med eko majico in majico iz eko bombaža. Pri prvi so nadzorovani celotna surovina in vsi postopki, ki so se zvrstili, preden je oblačilo prišlo do vas. Pri drugem pa vemo le to, da so v procesu uporabili eko bombažno vlakno, ne vemo pa s čim soga belili (kisik ali klor?), s čim so ga barvali (z naravnimi pigmenti ali z rakotvornimi barvili), ali so vlakna posebej obdelana (proti gorljivosti, da se ne mečkajo, da so barve lepše …). Tako kot v hrano dodajajo vse več aditivov, da bi smetana ostala penasta, da bi jogurt ohranil strukturo ali da bi bilo meso videti mamljivo rdeče, tudi industrija oblačil uporablja ogromno dodatkov, ki imajo le namen izboljšati videz oblačila. Z njimi dosežejo, da se oblačilo manj krči ali mečka, da se vpija manj umazanije, da je antibakterijsko, ne gori ali je odporno proti moljem. Če že molji premorejo dovolj inteligence, da se jim ne da uživati našega oblačila, je skrajni čas, da se tudi sami zamislimo, koliko je to sploh naravno oblačilo.
Zaradi vsega naštetega naj vas ne zanima le sestavina, četudi je to eko bombaž. Da bi bilo oblačilo varno in prijazno, je pomembno vedeti, kaj vse so z njim počeli.
Kako vedeti, kaj imate v rokah?
Na žalost otip ne zadostuje več za prepoznavanje kakovosti. V preteklosti sem res že s prsti znala ločiti svilo od poliestra, volno od akrilnih vlaken ali usnje od umetnega usnja. Zadnja leta pa je industrija tako izpopolnila zunanji videz in otip, da tega ne zmorejo več niti profesionalci. Ogromno denarja je vloženega za ustvarjanje videza blaga in vtisa, da nam ponujajo nekaj kakovostnejšega. V resnici pa je večina materialov na policah veliko slabše kakovosti, kot so bili včasih.
Da bi zagotovili več transparentnosti in potrošnikom olajšali izbiro, nastajajo različni certifikati, ki naj bi zagotavljali, da je nekdo v našem imenu pregledal oblačila in da ta izpolnjujejo določene kriterije. Vendar morate vedeti, kaj točno pomeni katera oznaka, sicer boste hitro postali žrtev novih načinov zavajanja, ko prehitro pomislite, da vsak certifikat zagotavlja enako stopnjo varnosti.
Kaj pomenijo certifikati na oblačilih?
GOTS (Global Organic Textile Standard):
Ta certifikat zagotavlja, da je celoten proces od pridobivanja surovih materialov, okoljsko in družbeno odgovorne predelave do pakiranja, označevanja in distribucije nadzorovan. Standard se deli na dve podskupini kriterijev, ki imata vsaka svojo oznako:
»organsko« ali »organsko – v prehodu«: vsaj 95 odstotokov vlaken mora biti iz ekološke pridelave;»narejeno iz x odstotkov organskega« ali »narejeno iz x odstotokov organskega v prehodu«: vsaj 70 odstotokov vlaken mora biti organskih, od 30 odstotkov neorganskih pa jih je lahko največ deset odstotokov sintetičnih (oziroma do 25 odstotokov pri nogavicah in športnih oblačilih).
Drugi kriteriji, ki so skupni obema oznakama, so med drugim:
– v postopku predelave je prepovedana uporaba strupenih težkih kovin, formaldehida, aromatičnih spojin ter gensko spremenjenih organizmov in njihovih encimov;
– beljenje mora biti na osnovi kisika (in ne klora);
– prepovedano je barvanje z neorganskimi barvami, ki sproščajo kancerogene aminospojine;
– omejitve za modne dodatke: npr. nobenih PVC, niklja ali kroma;
– proizvajalci morajo imeti izdelano okoljsko politiko, ki vključuje minimiziranje odpadkov in porabe energije, ravnanje z odpadnimi vodami ipd.;
– embalaža ne sme vsebovati PVC;
– na vseh točkah proizvodne verige morajo biti izpolnjeni minimalni družbeni kriteriji, ki jih določa Mednarodna organizacija dela.
Vse podrobnosti o certifikatu GOTS in postopkih kontrole si lahko ogledate na spletni strani: www.global-standard.org.
EU Ecolabel
To oznako posebej slovenski potrošniki napačno razumejo, ker pri nas eko uporabljamo za ekološke izdelke, zato zmotno menimo, da je tako tudi drugje. V tujini je uradna oznaka za ekološko pridelavo bio ali organic, oznaka eko pa pomeni nekaj drugega.
Tako je tudi evropska oznaka EU Ecobel zasnovana z namenom spodbujanja podjetnikov k trženju izdelkov in storitev, ki so bolj prijazni do okolja. Danes se ta oznaka pojavlja na široki paleti izdelkov in storitev: od čistil, gospodinjskih aparatov, papirnih izdelkov ter storitev, kot so turistične nastanitve. Eko terme denimo uporabljajo biološke čistilne naprave, pridobivajo elektriko iz kolektorjev, so grajene po principih pasivne gradnje – to pa ne pomeni, da v njih voda ni klorirana in da je hrana ekološka. Podobno je tudi pri tkaninah – v ospredju so vplivi na okolje, ni pa naravnost zahtevano, da bi bili uporabljene ekološke surovine in zdravju prijazni postopki.
Kriterij za podelitev oznake Ecolabel so oblikovani na osnovi študij, ki analizirajo vpliv izdelka/storitve na okolje v vsem življenjskem ciklu (od surovine do predelave do distribucije in odpada). Ti se sicer pogosto, ne pa vedno prekrivajo z načeli ekološke pridelave in predelave.
Če boste rožico EU srečali na tekstilnem izdelku, bo to pomenilo, da:
– je bila v postopku pridelave vlaken omejena uporaba snovi, ki škodljivo učinkujejo na vodno okolje in zrak;
– je bilo v proizvodnem procesu zmanjšano tveganje za alergijske reakcije
– se izdelek ne krči bolj kot konvencionalni izdelki;
– so barve v izdelku enako odporne proti pranju, sušenju in svetlobi kot konvecionalni izdelki.
Več o certifikatu na: http://ec.europa.eu/environment/ecolabel/.
Fairtrade
Certifikat pravične trgovine v ospredje postavlja družbeno pravičnost. Ko kupite takšen izdelek, ste lahko prepričani, da ga niso ustvarili otroci s suženjskim delom in da šivilija ali kmet vašega ugodja nista plačala s svojim zdravjem.
Poleg gospodarsko-družbenih kriterijev določa organizacija Fairtrade tudi zahteve za okolju prijazne kmetijske prakse. Te so med drugim: minimizirana in varna uporaba kemikalij, ustrezno in varno ravnanje z odpadki, ohranjanje rodovitnosti zemlje in čistosti vodnih virov, prepoved uporabe GSO.
Standardi organizacije Fairtrade ne zahtevajo certificiranega organskega izvora, vendar pa spodbujajo in nagrajujejo organsko proizvodnjo z višjimi minimalnimi Fairtadeovimi cenami.
Oznaka Fairtrade ne tekstilnem izdelku pomeni, da:
– je bil bombaž pridelan v skladu z mednarodnimi standardi pravične trgovine;
– so kmetje, ki pridelujejo bombaž, plačani pošteno;
– je okolje zaščiteno v največji možni meri;
– kmetje demokratično odločajo, kako bodo vlagali v družbene projekte v svojih skupnostih.
Več o oznaki na: www.fairtrade.net.
Öko – tex
»Zaupanje v tekstilne izdelke« je glavni moto združenja neodvisnih inštitutov (International Oeko-TexÒ Association), ki že od leta 1992 izvajajo teste, s katerimi iščejo zdravju škodljive kemikalije v najrazličnejših tekstilnih izdelkih. Testi se izvajajo po kriterijih prenovljenega standarda »Oeko – Tex®« 100» (v veljavi od 1. aprila 2010), ki žal dopušča določene deleže strupenih kemikalij v tekstilijah, pri čemer pa dopustne mejne vrednosti določa glede na štiri skupine izdelkov: I. otroški, II. izdelki, ki so v stiku s kožo, III. izdelki, ki niso v neposrednem stiku s kožo, in IV. okrasni material.
Po novem standardu 100 je v proces certificiranja zdaj vključenih še nekaj dodatnih zahtev:
– PAH (policiklični aromatski ogljikovodiki): vsa sintetična vlakna, preja/sukanec, plastični deli ipd. morajo biti testirani za vsebnost PAH ne glede na to, v katero od zgoraj omenjenih skupin izdelek spada; skupna dovoljena količina 16 možnih PAH je 10 mg/kg, medtem ko je mejna vrednost za benzo-a-pirene 1 mg/kg;
– DIBO(diizobutil ftalat): to mehčalo je (kot že prej tudi drugi ftalati) prepovedano in je tudi na seznamu prepovedanih kemikalij REACH;
– organske kositrne zmesi (bela pločevina); na seznam prepovedanih je bil dodan DOT (dioktil); mejna vrednost za skupino I. (otroški izdelki) je 1 mg/kg, mejna vrednost za skupine II.-IV. pa 2 mg/kg;
Standard regulira tudi kemikalije, ki so v konvencionalni tekstilni industriji zelo razširjene: antracene, diizobutil ftalate, različne barvne zmesi na osnovi svinca ipd.
Več o certifikatu na: www.oeko-tex.com.
Bio bombaž ali organski bombaž
Te oznake so bolj promocijske narave. Pomenijo, da je za izdelek uporabljen ekološko pridelan bobmaž, vendar ne dajejo informacij o tem, kako je ta bombaž predelan, pobarvan, obdelan.
Kako ločiti med sintetičnimi in naravnimi materiali?
Sintetična vlakna so najbolj uporabljena vlakna v tekstilni industriji. V svetovni uporabi surovin za tkanine nanje odpade okrog 65 odstotkov, naravna vlakna pa so zastopana le približno 35-odstotno.
Večina sintetičnih vlaken je izdelanih iz poliestra (PET). Za proizvodnjo zelo poceni PET-vlaken vsako leto porabimo približno 104 milijone sodčkov nafte.
Zanimivo je, da proizvodnja takšnih vlaken hitro narašča. Glavno gonilo je zagotovo dobiček, saj kilogram takšnih vlaken kljub veliko večji porabi energetov in onesnaženju okolja še vedno zahteva le drobtinico stroškov izdelave naravnih vlaken.
Če trgovce vprašamo, zakaj ni več čiste volne, svile, lana ali bombaža, nam bodo odgovorili, da so sodobni materiali lažji za vzdrževanje, trajnejši in na videz lepši. Slišala sem tudi zelo originalno razlago, da nas je vse več in da bi bilo ekološko neodgovorno vsakemu Zemljanu zagotoviti naravna oblačila, ker bi s tem preveč obremenili naravo.
Pri tem vam pozabijo povedati, da prav proizvodnja sintetičnih vlaken zahteva od dvajsetkrat do stokrat več energije in naravnih virov kot konoplja, lan in bombaž. Tudi viskoza, ki nam jo prodajalke predstavljajo kot naraven rastlinski material, za svojim lepim imenom skriva zapleteno kemično obdelavo celuloze, pri kateri porabijo desetkrat več naravnih virov kot pri obdelavi lana in petdesetkrat več energije kot pri izdelavi konopljinih vlaken. Zelo podobno in iz enake surovine (lesni odpadki) izdelujejo tudi tkanino modal.
Kar je na koži, bo tudi v krvi
Danes je to lažje razumeti kot včasih: če na kožo prilepite nikotinski obliž, bo raven nikotina v vaši krvi kmalu poskočila. Če prilepite hormonski obliž, bodo v kri prehajali hormoni. Če uporabite protibolečinski obliž – se bo v kri sproščalo pomirjevalo. Če verjamete ali ne, tudi v stiku z oblačili bodo v našo kri prehajali ostanki detergentov in mehčalcev, ki so uporabljeni pri pranju, ter kemikalije, s katerimi je bilo oblačilo obdelano.
Največ pozornosti zahtevajo materiali, s katerimi smo najbolj v stiku. Na prvem mestu naj bo spodnje perilo, s katerim je koža v stiku dve tretjini dneva, sledita pižama in posteljnina (s katerimi smo v stiku preostalo tretjino dneva). Zatem pridejo na vrsto oblačila, ki se dotikajo večje površine telesa.
Vsaj pri teh izdelkih je nujno, da smo brezkompromisni pri iskanju kakovostnih materialov. Res je, da so očem manj vidni, od njih pa je v veliki meri odvisno, koliko hormonskih motilcev, rakotvornih barvil ali alergenih dišav bo prešlo v našo kri.
Dojenčkova koža je porozna
Posebna pozornost je nujna pri občutljivi otroški koži. Do prvega leta je dojenček kot lakmusov papir, ki skozi kožo vpija vse, česar se dotakne. Njegova naravna bariera še ni vzpostavljena, zato je pomembno, da ga oblačila varujejo pred škodljivimi vplivi in ne da breme zastrupitev dodatno povečujejo.
Berite drobni tisk
Če na embalaži spredaj piše, da imate v rokah nogavice iz alpake, z drobnim tiskom napisana sestava pogosta razkriva, da je naravne lamove volne (alpake) le 20 odstotkov, ostalo, pa je umetno vlakno poliamid.
Babusovo perilo – sliši se zelo lepo, razen če je bambusa v tem perilu le za vzorec.
Kašmirski pulover – podrobno branje tovrstnih deklaracij pogosto razkrije, da je kašmirja deset odstotkov, drugo pa je običajno mešanica sintetičnih materialov. Zato ne pozabite vzeti po nakupih svojih bralnih očal!
Besedilo: Sanja Lončar, Sandra Klemenc
Vir: Revija Zarja
